Search

TIMOTEJEV B(r)LOG #10 - WMRA Grossglockner Berglauf

Updated: Jul 14

“Kaj se bom danes boril za mesto med prvih 20?”, sem se spraševal po nekaj minutah v tekmi, ko smo se zapodili iz mesta Heiligenblut zapodili proti Kaiser-Franz-Josefs Höhe na višino 2369 m, ki leži na drugi strani ledenika pod najvišjim vrhom Avstrije, Grossglocknerjem. Čeprav sem vedel, da je večina začela mnogo prehitro in jih bo prej ali slej pobralo, konkurenca je bila izjemna. Dan prej, ob novici o Grossglockner Berglauf so bila na štartni listi sama močna imena in vedel sem, da bo šlo na nož že od štarta. Do katerega mesta sem se uspel prebiti?


Grossglockner Berglauf 2021 (Foto: Marco Gulberti)

Na Grossglockner Berglauf sem bil prvič leta 2019, teden dni po neuspešnem nastopu na EP v Zermattu, in se odrezal odlično. Osvojil sem 8. mesto z zelo spodobnim časom. Tudi letos sem se veselil te tekme, saj mi konfiguracija proge ustreza. Gre za okoli 13 kilometrov dolgo progo s približno 1300 višinci, lahko pa bi jo poimenoval “stopničasta tekma”, saj se nekajkrat (okoli 6x) zamenjajo odseki (skoraj) ekstremne strmine za tek in pa popolne ravnine, kjer lahko tekač spusti svoj korak. Pravzaprav je kar se tiče konfiguracije je precej podobna našemu Ratitovcu. Skratka, gre za zelo razgibano tekaško preizkušnjo, na kateri se vsekakor pokaže, kdo je najboljši.


Na tekmi sem nastopil že leta 2019.

Po vikendu v Italiji, kjer sem nastopil na dvojnem vertikalu, K2 Valtellina, smo se tokrat vsi trije namenili na pot v Heiligenblut pod Grossglockner. Takoj ko sem prišel iz službe iz 3Way, sem spakiral preostanek stvari v avto in z nabito polnim prtljažnikom oblačil, hrane, čevljev, celo poganjalca, blazin za ležanje, brisač za kopanje ipd., smo v Kranju pobrali še Mojco ter se preko karavanškega tunela zapeljali k našim sosedom. Seveda je bil na poti obvezen postanek za sladoled in malo igre, saj je Elija več kot očitno pobral energijo od obeh in v avtu težko zdrži dve uri in pol pri miru, med vožnjo pa je za lastno animacijo zaposlil Mojco.


Razigrani in nagajivi falotek brez primere.

V Heiligenblut smo prispeli v petek zvečer okoli 20-ih. Kot zanimivost, v Medvodah je bilo ob odhodu okoli 30°C, tam pa zgolj 15°! Ob iskanju hotela smo srečali še Tomota in Andrejo, ki sta ravno tako prišla tja že v petek in se sprehajala v bundah. “Kaj je res tako mraz? Meni se zdi da termometer na avtu laže…”. Mi smo bili seveda brez bund in drugi dan si jo je šla Jasmina kar kupiti, saj je bil vremenski obet za nedeljo precej neprijazen.


Heiligenblut pod Grossglocknerjem.

Utrujen od celega dneva sem zvečer zaspal v trenutku, naslednje jutro pa sem skombiniral iztek in ogled kolesarske dirke po Grossglockner Hochalpenstrasse do platoja, kjer je cilj tudi tekaške tekme. Ob 7:00 je bilo pičlih 9°C, vendar kaj kmalu je sonce pokukalo izza gora in postalo je toplo. Užival sem v čistem in svežem jutranjem zraku in kolesarje počakal kakšen kilometer višje po trasi, nato pa se ob povratku spotoma odpravil še po štartno številko. Že v Sloveniji sem si rekel, da bom namesto v angleščini raje malo “sprechal” po nemško, da vidim, koliko je zarjavela od gimnazije, ampak sem se nekako uspel sporazumeti. Še kak teden pa bi jo zopet malo bolj obvladal.


Jutranji tek po začetnem delu trase.
Ogled začetka kolesarske dirke po Grossglockner Hochalpenstrasse.

Kakorkoli, ob povratku smo skočili na zajtrk v hotelu, saj smo imeli v načrtu, da se zapeljemo po Grossglockner Hochalpenstrasse čisto do cilja tekme. Veliko željo imam, da bi jo kaj kmalu prevozil s kolesom, saj je pravi raj za kolesarje. Nažalost smo morali že v nedeljo nazaj, drugače bi na kljuko vsekakor naložil še specialko in se v ponedeljek zapeljal po njej. No, enkrat sem jo že prevozil, vendar na Tacx-u.


Kakorkoli, napovedane so bile sončne in tople razmere, zato je bilo smiselno izkoristiti prost dan za ogled lepot, ki jih ponuja ta prelepa panoramska cesta. Sprva smo odšli še do Mojce, ki je bila nastanjena drugje, saj so imeli tam na dvorišču pravi raj za Elija. Polno vozil, peskovnik, gugalnice, predvsem pa veliko domačih živali. Poleg koze in jelena, se je v ogradi skrivalo okoli 20 zajcev, med katerimi se je podil, jih hranil in božal. No, mogoče sem bil nad njimi celo bolj navdušen sam in priznam, da sem hotel kar enega plačati in vzeti s seboj domov. Prav prikupni so bili.



Mali scrkljanček.
Elija v lovu za zajčki. Prav veliko miru niso imeli.

Kmalu je bil čas za odhod, saj je urnik potrebno prilagoditi Eliji, da ima kljub manjšemu “potovanju” vsaj malo reda v svojem ustaljenem urniku. Z otrokom na poti je vseeno težje, kot če potuješ sam in tukaj Jasmina res zelo lepo poskrbi zanj, da ima vse kar rabi.




Vožnja z neverjetnimi razgledi po panoramski cesti je bila božanska in človek si ob takšnih lepotah dejansko napolni dušo. Niti z besedami, niti s slikam ali videom, ki še prihaja, ne znam opisati tega doživetja. To morate preprosto sami izkusiti. Prav vesel sem bil, da smo dan izkoristili maksimalno in nismo zgolj lenarili ter varčevali z energijo pred tekmo, kar naj bi bilo “optimalno”. Kot vedno pravim, včasih ti nekaj, kar ti pobere fizično energijo, prinese nekakšno drugo, ki pozitivno vpliva na počutje in posledično tudi na boljšo predpripravo na tekmo.


Vožnja po prelepi Grossglockner Hochalpenstrasse je prava paša za oči.

Vmes smo se nekajkrat ustavili, slikali in zgolj strmeli in se čudili prelepi naravi. Iz vseh smeri so tekli visokogorski potočki, manjši slapovi, trava je že postala zelena in se kopala v soncu, na drugi strani doline pa so se bohotili mogočni tritisočaki, prekriti s snegom, pod njimi pa se je razprostiral ledenik.


Vode je letos na pretek in kar kliče po osvežitvi.

“15 minut pa smo gor”, sem rekel v dolini, vendar so se razvlekle na okoli 40. Nič hudega, saj smo takoj našli parking v ogromni parkirni hiši na Kaiser-Franz-Josefs Höhe. “Lej, tukaj pritečemo jutri”, sem vneto razlagal, ko smo se razgledovali nad globoko dolino, ki je bila včasih verjetno do vrha napolnjena z ledom. Grossglockner na drugi strani se je vselej skrival za oblaki, zato ga nismo nikoli uzrli, vendar je bilo kljub temu izjemno. Videl se je tudi dobršen zgornji del trase, ki poteka mimo ledeniškega jezera, za katerega je Elija rekel, da je morje. Očitno je še kar pod vtisom dopusta izpred nekaj tednov.


Kaiser-Franz-Josefs Hohe na višini 2369 m. Ob lepem vremenu se na drugi strani ledenika vidi Grossglockner.

Kasneje smo odšli še po nekaj spominkov in v restavracijo na kosilo, jaz pa sem vmes skočil še na malo pospeševanj, predvsem pa se hotel še malo razgledati od še malo višje. Vzpel sem se do koče, slabih 100 višincev višje, od koder se je ponujal še lepši razgled. Narava in steze so dejansko spominjale na pokrajino nad Zermattom pod Matterhornom, kjer sem bil leta 2019 in kamor želim peljati tudi Jasmino in Elijo. vse ob svojem času. Ko sem tekel nazaj, sem po ravnini nekajkrat malo pospešil in vedel sem, da bo jutri moj dan.


Malo višje je razgled še lepši.

Od tam pa pritečemo jutri. Čaka nas 13 kilometrov in 1300 višincev do cilja.

Počakali smo Tomota in Andrejo, ki sta se zjutraj odpravila po trasi in se skupaj zapeljali v dolino. Tomo je običajno delegat oziroma pristojni s strani WMRA, predvsem pa je poln zanimivih zgodb in prigod, ob katerih se vedno nasmejim. Elija je že med vožnjo omahnil v globok spanec, ki ga je kasneje na postelji potegnil za dve uri, vmes pa sva si lahko malo odpočila tudi z Jasmino. “Js se res dobr počutim, sam še vse se poklopi”, sem napolnjen z optimizmom razlagal Jasmini, ki pa jo je zaradi višine malce bolela glava. Vseeno smo spali na 1300 metrih, dopoldan pa smo bili na skoraj 2400 m.


Po dopoldanskem norenju ni čudno, da je Elija spal kot ubit.
Brez traktorja pa ne gre. Verjetno že komaj čaka, da gremo na Štajersko, da se bo znova vozil na pravem.

Popoldan sem odšel še po porcijo makaronov na “pasta party”, nato pa smo zopet obiskali naš “mali živalski vrt”. Spanec je dal energijo in Elija je zopet dirjal za zajčki in se vozil s traktorji, gokarti in tricikli. Za piko na i nam je prijazna lastnica ponudila še možnost, da s celo skledo olupkov od jabolk, ki so ostali pri peki štrudla, nahranimo lačne zajčke. Slednjih ni bilo v nekaj minutah.


Hranjenje zajčkov je bila prav posebna dogodivščina.

Saj ne vem, kdo je bolj prikupen... Jasmina, Elija ali zajčki?

Sledil je seveda še sladoled, po večerji pa smo se zopet dokaj kmalu odpravili v posteljo. Elija je spal mirno, zato sem se že ob 5-ih zjutraj zbudil popolnoma spočit in poln energije. Odločil sem se, da bom že kar jedel, saj je bil štart zgodaj, ob 8:30. Napovedan je bil dež, vendar napovedi nisem ravno preveč verjel. “Eh, to bo sam mal rosilo.” Vseeno sem odšel pogledat, kakšne so razmere in lilo je kot iz škafa. “Uf, voda na mlin zame”, sem si mislil, saj mi takšne razmere ustrezajo, po drugi strani pa sem si želel, da bi Jasmina in Elija ob navijanju na cilju ostala suha, zato sem upal, da se nas naliv malo usmili. Kot bi bila moja prošnja uslišana, ravno ko je napočil čas za ogrevanje, je popolnoma prenehalo deževati. Rekel bi, da je bilo celo malo topleje kot dan prej. Razmere so mi bile pisane na kožo, kljub temu pa jih je bilo potrebno še izkoristiti. Vseeno sem se glede obutve namesto odzivnega Tracerja, ki je cestni copat, odločil za model Torrent, ki zaradi grobega profila nudi več oprijema.


Ogrevanje sem zaradi dolžine tekme zopet skrajšal in tako bil še ob 8:00 skupaj z Jasmino in Elijo ob zajtrku, ob 8:10 pa sem se začel ogrevati. Ko sem se postavil na štartno črto, me je postalo kar malo strah. “Uf, tole danes bo hitro”, sem si rekel pri sebi, vendar se zavezal, da pod nikakršnim pogojem na začetku ne pretiravam. Tekme za svetovni pokal so popolnoma drugega kova kot ostale. To ni recimo državno prvenstvo ali kakšna podobna tekma, kjer se med seboj malo gledamo na začetku, tukaj gre namreč že od štarta “na polno”. Vsi si želijo biti v ospredju in kaj hitro nastane gneča. K sreči je ta trasa v prvih kilometrih precej široka, zato ni težav s prehitevanjem, v kolikor pa se slednja že po nekaj 100 metrih zoža, je potrebno začeti precej taktično, saj lahko divje prehitevanje zahteva več energije kot pa hiter štart. No, na Grossglockner Berglauf to ni bojazen.


Na štartu. (Foto: Tomo Šarf)

Pištola je počila in tekmovalci iz prvega boksa smo se zapodili na traso. Garmin je kljub 12 višincem v prvem kilometru zapiskal 3:18, v drugem pa ob skoraj 80-im 4:16. Preprosto raketno je šlo že od črte. V ospredju se je izoblikovala skupina štirih afriških tekmovalcev, ki so potegnili še bolj naprej, zadaj pa je bila gruča 15-ih, med katerimi sem bil tudi sam. Tempo je bil peklenski in vedel sem, da moram spustiti skupino naprej, sicer bom ob tem, ko me bo dobesedno zalil laktat, trpel skozi celotno traso. Bil sem presenečen, da je toliko tekmovalcev ušlo naprej, po drugi strani pa sem zaupal svojemu občutku, da sem zelo dobro pripravljen. “Če bodo boljši, bodo pač boljši, zaklal se pa že ne bom takoj na začetku”, sem se pomiril. No, po treh kilometrih je postajalo jasno, kdo ima v nogah dovolj kilometrov in pekočih intervalov, saj so iz zasledovalne skupine tekmovalci začeli odpadati. Takrat pa sem pritisnil jaz, saj sem bil že mimo “kritične cone”.


Na strmem makadamskem odseku, ki traja okoli 200 višinskih metrov, sem se začel približevati skupini, v kateri pa tudi niso popuščali. Skoraj sem jih že ujel, sledil pa je valovit teren, podoben krosu. Teren bi lahko opisal kot tek po naši Veliki planini, torej direktno med pašniki, kjer je bila ob koči tudi prva okrepčevalnica. Sklenil sem, da bom nekaj spil, vendar zaradi hitrosti je šlo tako iz kozarčka skoraj vse mimo ust za vrat. Prav prijalo je in dobil sem nov zagon. Telo se ob naporu močno pregreva, zato mu vsako zunanje hlajenje dobro dene, še posebej “vodno”. Spredaj so se fantje malo zamenjali in ubrali še močnejši tempo, zato se je skupina začela drobiti. Vedel sem, da je to dobro zame, saj bodo “odpadniki” skušali držati ritem in ob tem šli nekoliko čez sebe. Jaz sem se držal zastavljenega ritma in grizel naprej.


Vseskozi sem gledal vsaj 10 metrov naprej in tako oprezal za čim boljšo stopinjo, saj je bilo na razmočeni progi potrebno paziti in izgubljati čim manj časa. Pri tem sem bil kar spreten, saj sem počasi začel dohitevati dva tekmovalca, ki sta prej odpadla. Sledil je tehnični del s spustom in prečenjem grape preko mostička, nato pa strm vzpon, na katerem sem prehitel enega izmed afričanov, ujel pa Italijana Baldaccinija in Irca Hanno.


Prečenje grape in potoka preko mostu.

Čeprav bi bilo bolj prijetno nadaljevati v njunem tempu, saj je bil udoben, sem takoj, ko se je teren zopet poravnal, uvidel priložnost za prehitevanje in jo izkoristil. Proga je bila na tem delu že tako ozka, da je po njej lahko tekel zgolj en tekmovalec, zato sem moral izbrati pravi trenutek, ko je bila vzporedno za nekaj metrov narejena še ena stezica. Postavil sem se na čelo in dokaj silovito pritisnil, saj so bili trije tekmovalci, Maestri, Inn